Poezije

Simon Gregorčič je bil v zadnji četrtini 19. stoletja najpomembnejši in najbolj priljubljen slovenski pesnik. Že za življenja so ga častili kot kot pristnega ljudskega pesnika in ta sloves mu je skupaj z vzdevkom "Goriški slavček" ostal do danes. Pisal je domoljubno, razmišljujočo in didaktično liriko, iz mnogih pesmi pa vejeta tudi njegova razpetost med duhovniškim poklicem in željo po prostosti ter koprnjenje po vrnitvi v idilični svet naravnih lepot. Ljudstvo je imelo rado Gregorčičevo poezijo, mnoge pesmi so ponarodele, pri cerkvenih krogih pa so naletele na ostro kritiko, predvsem ljubezenske, ki jih je porodila ljubezen do kobariške učiteljice Dragojile Milekove. Najbolj je bil pesniku gorák goriški teolog dr. Anton Mahnič, ki mu je po drugi izdaji Poezij, leta 1884, očital, da je pesimist in panteistični fatalist brez vere v osebnega boga; njegova poezija je zato mladini nevarna in nevredna duhovnika.